Tekst in fotografije: Roman Nahtigal
Društvo general Rudolf Maister Kranj (v nadaljevanju: DGRM Kranj) je letos 12. oktobra organiziralo strokovno ekskurzijo v Maribor in na Zavrh. Udeleženci ekskurzije smo se zjutraj zbrali na avtobusnem postajališču pred Supernovo na Primskovem v Kranju. Namesto prijavljenih petnajst se je ekskurzije udeležilo sedemnajst članov društva, kar nekaj pa jih je moralo udeležbo odpovedati zaradi zdravstvenih razlogov ali drugih nujnih obveznosti.
Strokovni vodja ekskurzije je bil profesor Aleš Arih, predsednik Domovinskega društva general Rudolf Maister Maribor (v nadaljevanju: DDGRM Maribor), ki nam je pomagal pri pripravi programa in pri izvedbi ekskurzije.
Zaradi del na štajerski avtocesti smo se do Vranskega zapeljali preko Kamnika in Tuhinja, potem pa po avtocesti nadaljevali pot do Maribora.
V Mariboru smo se najprej zapeljali do Kadetnice Maribor, v kateri smo si želeli ogledati razstavo o Rudolfu Maistru in razstavo o slovenski osamosvojitvi. S strokovnim vodjem smo se uskladili o spremembi zaporedja delovnih točk v Mariboru. Ker ogled želenih razstav v kadetnici trenutno ni bil možen, smo si ogledali s kustosom Vojaškega muzeja Slovenske vojske ogledali objekt kadetnice in razstavo pehotnega orožja, ki je bilo v zgodovini v različnih vojskah uporabljeno za boje pehote na slovenskem ozemlju.
Kadetnica Maribor je danes vojaški objekt Slovenske vojske v Vojašnici generala Rudolfa Maistra. Ima zelo bogato zgodovino. V Avstriji so prvi kadetski inštituti, pozneje imenovani kadetnice, nastali na začetku vladavine cesarja Franca Jožefa (1848-1916). Z njegovimi vojaškimi reformami so šolanje na vojaških akademijah omejili na štiri leta in uvedli kadetske inštitute, da bi gojence pripravljali za vstop na vojaške akademije. Ustanovljeni so bili štirje kadetski inštituti, med njimi leta 1856 tudi Kadetteninstitut v Mariboru. Šolanje v inštitutih je potekalo štiri leta, gojenci pa so bili večinoma sinovi častnikov in državnih uradnikov. Mesto Maribor je zato, da bi dobilo kadetski inštitut, samo financiralo nakup zemljišča pod Pohorjem, ker je predvidelo, da bo oskrbovanje inštituta za mesto tudi nov vir dohodkov. Po nakupu je zemljišče podarilo državi, ki je začela z gradnjo julija 1853 in jo končala aprila 1856. Zgradbo sta načrtovala arhitekta Eduard van der Nuell in August Sicard van Sicardsburg, gradbena dela pa je opravil graški gradbenik Karl Ohmayer. Poslopje je bila največja tovrstna stavba v tedanji Avstriji. Najprej je bilo namenjeno pehotni kadetnici (1856-1870 in 1894-1913), kasneje pehotni vojašnici (1870-1894), višji vojaški realki (1813-1921), inženirski oficirski šoli (1921-1941), nemški podoficirski šoli (1941-1945) in vojašnici jugoslovanske armade (1945-1991). S svojimi dimenzijami je še danes med večjimi historičnimi stavbami. Pročelja so oblikovana v neoromanskem slogu s polkrožnimi zaključki oken in dekorativnimi elementi.
V stavbi so bile telovadnica, jedilnica, kuhinja, v drugem nadstropju kapela, v tretjem učilnice ter štiri spalnice s po petdesetimi ležišči. Niso manjkale ne orožarne in ne izpitna dvorana. Na podstrešju je bil vodni zbiralnik, saj je bila to prva stavba v Mariboru, ki je imela lasten vodovod. Čista studenčnica iz Antonovega studenca izpod Pohorja je v stavbo pritekala po 3034 metrov dolgem cevovodu. Na strehi so bile štiri terase, še danes pa ima zgradba 598 oken.
Okolica stavbe je bila zasajena s platanami, topoli in divjimi kostanji ter iglavci, dodali pa so jim še grmičevje in cvetlične nasade. Iz vhodne veže je pot vodila v zvezdni drevored in naprej v angleški park. Del parka so bili tudi fontana in vodnjaka. V smeri proti mestu je potekal drevored topolov in divjih kostanjev in se na koncu priključil na Cesto Franca Jožefa, današnjo Gorkega ulico. Inštitut je imel tudi lasten plavalni bazen, živino in obdelovalne površine ter lastne agregate za električno energijo. Na posestvu ob stavbi so bili kegljišče, ribnik in skladišče za orožje ter zunanja telovadišča. Zamisli o lastnem botaničnem vrtu se nikoli niso uresničile.
Pred pročeljem stavbe so leta 1899 ob obletnici vladavine cesarja Franca Jožefa I. postavili bronast cesarjev spomenik, ki je bil ob razpadu Avstro-Ogrske uničen, ohranjen pa je njegov podstavek.
Od leta 1991 je bilo poslopje prazno. Leta 2003 je bila stavba pregledana in preiskana, obremenitve njene nosilne konstrukcije pa računsko analizirane. Na osnovi ugotovitev so bila izdelana priporočila za sanacijo poškodb in utrditev konstrukcije. Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije in Slovenska vojska sta leta 2000 začela z obnovo objekta, ki je bila zaključena oktobra 2008, okolica pa je bila urejena pomladi 2011. V objekt so se leta 2009 vselili Poveljstvo za doktrino, razvoj, izobraževanje in usposabljanje, Center za doktrino in razvoj, Šola za častnike, Poveljniško-štabna šol, Knjižnično-informacijski center in Vojaški muzej.
Po ogledu kadetnice in razstave pehotnega orožja smo se zapeljali do Pokrajinskega muzeja Maribor, kjer smo parkirali. Peš smo se odpravili do Maistrovega trga. Tu smo si ogledali spomenik generala Maistra, lipo, zasajeno ob osamosvojitvi Slovenije, in bližnjo stavbo Prve gimnazije Maribor. Strokovni vodja ekskurzije nam je predstavil zgodovino postavitve celopostavnega spomenika generala Rudolfa Maistra leta 1987 na takratnem Leninovem trgu. Spomenik je izdelala kiparka Vlasta Tihec Zorko, rojena 1934 v Mariboru. Leta 1993 so trg preimenovali v Maistrov trg.
Vlasta Zorko je ena vidnejših slovenskih kipark, dejavnih v drugi polovici 20. stoletja. Specialko na ljubljanski akademiji je opravila pri profesorju Zdenku Kalinu. Je prva kiparka v povojnem obdobju, ki se je v Sloveniji uveljavila s plastikami v javnem prostoru. Njena javna plastika prikazuje pomembne javne osebnosti in dogodke. V Mariboru ima v javnem prostoru 35 realizacij, še več kot deset pa v okoliških krajih. Gre za velike spomenike, ki so postavljeni v javni prostor, in doprsne portrete, postavljene v zunanji in notranji javni prostor. Njene javne skulpture so slogovno različne, od prevladujočega realizma, do abstraktnosti in primitivizma. Likovno obliko je usklajevala z etičnim sporočilom spomenika. Vlasta Zorko je v drugi polovici 20. stoletja izdelala največ skulptur, postavljenih v javni prostor, in je upravičeno označena kot mariborska mestna kiparka. Med pomembnejša dela v javnem prostoru sodijo celopostavni spomenik Prežihovemu Vorancu na Gosposvetski cesti pri OŠ Prežihov Voranc, spomenik Milošu Zidanšku pred II. gimnazijo Maribor, ki je nastal v okviru kiparskega simpozija Forma viva Maribor, spomenik NOB v Lenartu, spominski relief Pohorskim partizanom na II. gimnaziji Maribor in celopostavni spomenik Rudolfu Maistru pred Prvo gimnazijo Maribor. Vlasta Zorko je izdelala večje število portretnih doprsij. Mnoga izmed njih, odlita v bron, so umeščena na javna mesta. Med njimi prevladujejo osebnosti iz obdobja druge svetovne vojne ter portreti gledaliških umetnikov v Mariboru.
Z Maistrovega trga smo pot peš nadaljevali do Mestnega parka, kjer so leta 1958 ob 40-letnici osvoboditve Maribora odkrili spomenik borcem za severno mejo na robu Mestnega parka ob Maistrovi ulici. Predstavil nam ga je strokovni vodja ekskurzije. Spomenik v kamnu je izdelal kipar, akademik in zaslužni profesor ljubljanske univerze Drago Tršar, ki je med borci prostovoljci za severno mejo upodobil tudi lik generala Maistra. Drago Tršar se je med drugo svetovno vojno še kot mladoleten seznanjal s kiparstvom v Goršetovi zasebni šoli. Na novo ustanovljeni ALU v Ljubljani je po vojni študiral kiparstvo pri profesorjih Zdenku in Borisu Kalinu, Karlu Putrihu in Petru Lobodi. Diplomiral je leta 1951 kot prvi v svoji generaciji. Bil je tudi prvi diplomant, ki se je kot asistent že januarja 1960 zaposlil na akademiji. Na ljubljanski akademiji je bil dolga leta vodilni profesor za kiparstvo.
Drago Tršar se je že v petdesetih letih razvil v prefinjenega portretista in kiparja abstraktnih, na stilizirane figure spominjajočih oblik. Ustvarjal je v različnih tehnikah, najbolj pogosto v žgani glini in bronu. Kipi segajo od drobne plastike in okrasne keramike do velikih javnih spomenikov. Najbolj razpoznaven je postal z glavnikastimi oblikami stiliziranih abstraktnih množic. Nekatere med njimi spominjajo na kapnike. Izjemen je njegov zgodnji kip deklice z naslovom Janica (1953), ki je danes v Moderni galeriji. Odlično obvladovanje mase kipa je pokazal v svojem Biku (1954). Kasneje se je ukvarjal z omenjenimi abstraktnimi množicami, portretiranjem (Slovenski oktet, B. Jakac, E. Kocbek, Z. Kržišnik, N. Grafenauer, slovenski impresionisti, Hamano), oblikovanjem keramike z raznoliko motiviko, pogosto s poudarjeno erotiko. Leta 2018 je v Murski Soboti imel risarsko razstavo, v Moderni galeriji pa ključno razstavo večjih kipov. Njegov kip Manifestanti na Trgu republike je skupaj s trgom razglašen za spomenik državnega pomena. Nagrado Prešernovega sklada je prejel leta 1968 za razstavljena kiparska dela v Mali galeriji v Ljubljani leta 1967, Jakopičevo nagrado leta 1972, Prešernovo nagrado pa za življenjsko delo pa leta 1990.
Po Maistrovi ulici smo se sprehodili do hiše s številko 17, v kateri je v drugem nadstropju od leta 1922 pa do smrti spomladi 1934 Rudolf Maister živel v Mariboru z družino. Leta 1945 so tedaj Bismarck Straße preimenovali v Maistrovo ulico. Tu je preživljal zimske, jesenske in pomladanske mesece, poletja pa na Uncu na Sebenikarjevem posestvu.
Kdo je bil Sebenikar?
Lovro Sebenikar je bil po smrti očeta Franca Maistra (1826–1887) uradni skrbnik njegovih sinov, 17-letnega Ernesta in 13-letnega Rudolfa. Verjetno mu je bil Rudolf še posebno pri srcu zato, ker sta z ženo zgodaj izgubila edinca Adolfa, ki je bil njegovih let. Ernest in Rudolf sta med šolskimi počitnicami in ob praznikih pogosto na Rakeku obiskovala premožna strica Lovra in teto Matildo. Ko je postal Lovro njun skrbnik in podpornik, so na Rakeku skupaj z mamo Franjo ostajali dalj časa. Ko je Ernest delal na pošti pri stricu Lovru, je bival v njuni hiši. Leta 1897 je pri 27 letih na Rakeku umrl za jetiko.
Rudolf in Ernest, pa tudi njuna mati Franja, so bili pri Sebenikarjevih na Rakeku deležni udobja bogate meščanske hiše. Na Rakeku je Rudolfa vedno čakala opremljena soba. Z zapravljivčkom, zapreženim z lipicanci, so se zapeljali naokrog do kakšne gostilne, gotovo do Rakovega Škocjana, Cerkniškega jezera, Postojne, Planine, v Loško dolino.
Lovro in Matilda sta pri šolanju podpirala mlajšega Rudolfa, vse dokler ni 17. avgusta 1894 končal kadetske šole na Dunaju in postal poklicni vojak. Rudolf se je kar težko ločil od Sebenikarjevih, kjer se je dejansko počutil kot doma. In ko je odhajal z Rakeka, ko so se končale počitnice, mu je vselej od stričeve roke pod palcem kaj ostalo. Rudolf Maister je bil na Rakeku deležen gmotne in duhovne podpore. Sebenikarjevi so se leta 1903 preselili na posestvo na Unec. Posestvo je obsegalo gosposko hišo z osmimi sobami in dvema kuhinjama z velikim sadnim vrtom, gospodarskih poslopjem z vrsto njiv in travnikov ter dvema gozdnima parcelama. Na dražbi so oglaševali, da je posestvo primerno za vsakršno obrt ali pa kot letovišče, saj je bilo v okolici veliko gozdov. Na dražbi je posestvo za 16.354 kron kupil August Belle, z menjalno pogodbo pa je Lovro Sebenikar postal lastnik posestva na Uncu št. 8. Po smrti Lovra Sebenikarja (1915) je postala lastnica njegova soproga Matilda Sebenikar. Ker nista imela potomcev, je Matilda Sebenikar posestvo z darilno pogodbo 14. avgusta 1923 prepisala na sinova generala Rudolfa Maistra Hrvoja in Boruta, vsakemu do ene polovice.
Na poti proti parkirišču pred pokrajinskim muzejem Maribor smo si na Trgu svobode ogledali tudi Spomenik NOB. Zaobljena, sedem metrov visoka kupola, je delo akademskega kiparja Slavka Tihca iz leta 1975. V bronast, površinsko brušen spomenik so vtisnjene podobe in portreti revolucionarjev. V spomenik so vdolbeni razglasi o streljanju talcev in upornikov iz časa nemške okupacije, ki so bili med drugo svetovno vojno obsojeni na smrt (667 ubitih). V kipu je vklesano tudi poslovilno pismo na smrt obsojenega Jožeta Fluksa. Spomenika se je oprijelo nenavadno ime - Kodžak (Kojak). Ne ve se natanko, kako je ime nastalo, a list papirja s Tihčevo pisavo iz leta 1977 kaže, da se je poimenovanje Kodžak že takrat pojavilo med ljudmi.
Danes spomenik predstavlja del vsakdana številnih Mariborčanov, ki gredo tod mimo po svojih vsakodnevnih opravkih, in pogosto služi tudi kot zbirno mesto. Verjetno ni Mariborčana, ki ne bi vsaj enkat izrekel ali slišal besed: »Čuj, pridi do Kodžaka.« Mlajše mariborske generacije najbrž ne vedo, kaj predstavlja ta spomenik, niti ne vedo, kdo je detektiv Kojak, zagotovo pa vedo, kje v Mariboru je Kodžak.
Z avtobusom smo se s parkirišča pri Pokrajinskem muzeju Maribor zapeljali do Mestnega pokopališča Maribor na Pobrežju. Tu smo obiskali prenovljeno Maistrovo grobnico. Planiranega obiska groba Alfreda Lavriča pa nismo uspeli opraviti, ker smo šele tik pred ekskurzijo dobili podatke pokopališke uprave, kje naj bi bil. Iskanje groba bi nam vzelo preveč časa.
Rudolf Maister je pokopan v družinskem grobu na pobreškem pokopališču. Obnovo in prenovo Maistrove grobnice nam je predstavil strokovni vodja ekskurzije.
V pripravah na obeleževanje 100-letnice njegovih akcij z borci za severno mejo leta 2018 je mariborski založnik Primož Premzl javno predstavil pobudo za postavitev grobnice, ki bi bolje odražala veličino te zgodovinske osebnosti. Maistrova sinova sta že leta 1938 pri Jožetu Plečniku naročila izdelavo načrtov za monumentalnejšo grobnico, a do njene gradnje ni prišlo. Premzlova pobuda je v javnosti sprožila različna mnenja: ali grob ohraniti na pobreškem pokopališču ali pa ga preseliti na pokopališče Dobrava, kjer je več prostora. Zaradi polemik je generalov vnuk Borut Maister umaknil soglasje za premestitev posmrtnih ostankov, projekt izgradnje grobnice pa je bil ustavljen.
DDGRM Maribor se je odločilo, da pripravi sprejemljiv projekt za dokončno ureditev obstoječe Maistrove grobnice. Prenova je bila končana leta 2021. Krajšo slovesnost ob zaključku prenove je pripravilo DDGRM Maribor na državni praznik dan Rudolfa Maistra 23. novembra 2021. Podporo in sredstva za prenovo grobnice so zagotovili Zveza društev general Maister skupaj z Domovinskim društvom generala Rudolfa Maistra Maribor, Ministrstvo za obrambo, Mestna občina Maribor in družina Maister. K sodelovanju so pritegnili Maistrovega vnuka Boruta, nato pa še krovno organizacijo Zvezo društev general Maister ter kiparja Viktorja Gojkoviča, arhitekta Iva Goropevška in kamnoseka Petra Kimovca, ki so pripravili novo podobo groba.
»Opravili smo častno domoljubno nalogo, ki bo pomagala izbrisati črni madež, ki se je vse predolgo zadrževal na Maistrovi grobnici. Ko bomo stali pred urejenim Maistrovim grobom, bomo v mislih podoživljali zgodbo človeka, ki je svoje življenje, kljub različnim težavam, podredil interesu slovenskega naroda,« je dejal ob odkritju prenovljene Maistrove grobnice predsednik DDGRM Maribor profesor Aleš Arih.
S podbreškega pokopališča smo pot nadaljevali proti Lenartu in Zavrhu. Na Spodnji Voličini smo se ustavili na dobrem kosilu v gostilni in piceriji »Vinska trta«. Po kosilu smo se z avtobusom povzpeli na Zavrh in si ogledali Maistrov stolp ter v Štupičevi vili razstavo »Maister po Maistru«, ki jo je nazorno predstavil skrbnik Stanko Kranvogel iz Turističnega društva Rudolf Maister- Vojanov Zavrh.
Notar Franjo Štupica je Maistra na oddih v svojo vilo na Zavrhu povabil po njegovi prisilni upokojitvi leta 1923. Na oddih na Zavrh je prvič prišel leta 1924, nato še leta 1925 in 1929. V spominu domačinov in okoličanov je Maister v Štupičevi vili pesnil. Tu je napisal drugo pesniško zbirko Kitice mojih (1929). Rad se je družil z gostiteljem, obiskoval njegove vinograde ter se srečeval z domačini.
Kmalu po drugi svetovni vojni se je začelo spontano gibanje za javno spominjanje na Maistra, na njegove borce za severno mejo in na sodelavce v Narodnem svetu za Štajersko. Že leta 1961 so na Zavrhu ustanovili Turistično društvo in ga poimenovali po generalu. Leta 1963 so Maistru v čast zgradili razgledni stolp in odkrili spominsko ploščo. Z idejo o razglednem stolpu so se člani upravnega odbora turističnega društva odpravili tudi k družini pokojnega generala Maistra. Ideja je naletela na ugoden odziv in kmalu je prišlo so sodelovanja. Tako je načrt za razgledni stolpa leta 1962 izdelal kar sin generala Maistra, inženir Borut Maister. Načrt je predvidel 25 m visok lesen stolp. Člani društva so se takoj lotili akcije zbiranja lesa. Zbrali so preko 30 kubičnih metrov kostanjevega lesa. Les so podarili številni posamezniki in Kmetijsko gospodarstvo Selce. Ves les so s kravjimi vpregami vozili na zbirno mesto.
Ob tem so slovesno odkrili spominsko ploščo generalu Maistru, ki so jo darovali Maistrovi borci iz Maribora. Otvoritve se je udeležilo preko 3000 obiskovalcev. Leseni razgledni stolp je kljuboval soncu in dežju vse do leta 1979, ko ga je neurje tako močno poškodovalo, da je začel ogrožati domačine in obiskovalce, zato so ga odstranili. Od leta 1981 na mestu starega lesenega stolpa stoji nov, 17 metrov visok kovinski stolp.
To so bili prvi začetki javnega spominjanja na Maistra v Sloveniji.
Prvo Maistrovo spominsko sobo so v nekdanji Štupičevi vili odprli leta 1986. Tega leta so na Zavrhu v spomin na pesnika in generala Rudolfa Maistra organizirali prvo prireditev »Maistrovi dnevi na Zavrhu«. Prireditev, ki tradicionalno poteka tretji teden v novembru, ima zgodovinsko, spominsko ter zlasti domoljubno noto in vsako leto privabi številne zanimive goste in sogovornike. Duhovni vodja prireditev je prof. Aleš Arih, strokovno plat prireditve pa sooblikuje dr. Marjan Toš.
V Maistrovem letu 2018 je bila Štupičeva vila z okolico celovito obnovljena. V njej so odprli novo stalno razstavo Maister po Maistru. Štupičeva vila, Hiša spominjanja, kot so jo poimenovali avtorji razstave, vabi vse, ki želijo Maistra spoznati s povsem človeškega zornega kota, a hkrati kot odločnega vojaka, poveljnika, nežnega poeta, mecena.
Z ogledom Maistrovega stolpa in razstave Maister po Maistru v Štupičevi vili – Hiši spominjanja na Zavrhu smo zaključili letošnjo celodnevno strokovno ekskurzijo DGRM Kranj ter se pozno popoldan odpravili proti Kranju. Predsedniku DDGRM Maribor, profesorju Alešu Aliču smo se ustno in pisno zahvalili za pomoč pri organiziranju in za strokovno vodenje te ekskurzije.
Na poti proti Mariboru smo se za osvežitev ustavili na počivališču Lopata pri Celju.
Po prihodu v Maribor smo se najprej zapeljali do Kadetnice Maribor v Vojašnici generala Rudolfa Maistra Maribor.
Kadetnica je bila zgrajena v letih od 1853 do 1856 kot največja tovrstna stavba v tedanji Avstriji.
V kadetnici je pri vhodu na steni na eni strani podoba generala Rudolfa Maistra in …
… na drugi strani podoba matematika, fizika, geodeta in topniškega častnika barona Jurija Bartolomeja Vege.
Leta 2000 sta Ministrstvo za obrambo Republike Slovenije in Slovenska vojska začela z obnovo zgradbe, ki je bila zaključena oktobra 2008, okolica objekta pa je bila urejena pomladi 2011.
Ima 598 oken, 12 stopnišč in štiri nadstropja.
Pred Prvo gimnazijo Maribor so leta 1987 na takratnem Leninovem trgu odkrili celopostavni spomenik Rudolfu Maistru, ki ga je izdelala kiparka Vlasta Tihec Zorko. Leta 1993 so trg preimenovali v Maistrov trg.
Odkritje celopostavnega spomenika in kiparko Vlasta Tihec Zorko ter kasnejše preimenovanje trga nam je predstavil strokovni vodja ekskurzije in predsednik DDGRM Maribor profesor Aleš Arih.
Leta 1958 so ob 40 letnici osvoboditve Maribora na robu Mestnega parka ob Maistrovi ulici
odkrili spomenik borcem za severno mejo, ki ga je v kamnu izdelal kipar Drago Tršar.
Na spomeniku je kipar med borci upodobil tudi lik generala Maistra.
Po Maistrovi ulici smo se sprehodili do hiše s številko 17, v kateri je Rudolf Maister živel z družino v drugem nadstropju na takratni Bismarck Straße.
Spominska plošča na Maistrovi hiši.
»V TEJ HIŠI JE OD DECEMBRA 1922 DO SPOMLADI 1934 PREBIVAL RUDOLF MAISTER VOJANOV
ČE V ONIH DNEH BI TU NE BILO NJEGA, SE TUJEC BI POLASTIL ŠE PODRAVJA VSEGA
MAISTROVI PROSTOVOLJCI«
Na Trgu svobode smo si ogledali Spomenik NOB. Zaobljena, sedem metrov visoka kupola, je delo akademskega kiparja Slavka Tihca iz leta 1975. Spomenika se je oprijelo nenavadno ime – Kodžak (Kojak).
Na Mestnem pokopališču Maribor na Pobrežju smo obiskali obnovljeno in prenovljeno Maistrovo grobnico.
Profesor Aleš Arih je na slovesnosti ob odkritju prenovljene Maistrove grobnice 23. novembra 2021 dejal:
»Opravili smo častno domoljubno nalogo, ki bo pomagala izbrisati črni madež, ki se je vse predolgo zadrževal na Maistrovi grobnici. Ko bomo stali pred urejenim Maistrovim grobom, bomo v mislih podoživljali zgodbo človeka, ki je svoje življenje, kljub različnim težavam, podredil interesu slovenskega naroda.«
Na poti proti Zavrhu smo se ustavili na dobrem kosilu v gostilni in piceriji »Vinska trta« na Spodnji Voličini.
Na Zavrhu smo si ogledali Maistrov stolp in v Štupičevi vili razstavo »Maister po Maistru«, ki jo je predstavil Stanko Kranvogel iz Turističnega društva Rudolf Maister-Vojanov Zavrh.